×
DDP pomeni Dostava z odplačanimi dajatkami, kar je eden od mednarodnih trgovinskih pogojev, določenih s strani MKP, kjer prodajalec prevzame skoraj vse. Pri poslovanju po pogoju DDP prodajalec prevzame vsa tveganja in stroške, povezane s prevozom proizvodov na katerokoli željeno mesto dobave kupcu. To pomeni, da pokriva stroške prevoza, uredi zavarovanje, opravi ureditev izvoznih in uvoznih dokumentov ter plača vse ustrezen dajatke in davke. Za kupce ta ureditev pomeni prejem blaga brez skrbi za nepričakovane stroške ali težave s carinami. Zaradi vseh teh odgovornosti DDP uvršča med najzahtevnejše Incoterms za prodajalce, vendar ponuja resnično udobje za stranko kupca.
DDP stoji na nasprotnem koncu lestvice v primerjavi z možnostmi, kot je DAP (Dostava na mestu), kjer kupci opravijo vso uvozno dokumentacijo in plačajo dajatve, ali EXW (Ex Works), kjer kupci praktično opravijo vse, od prevzema blaga v tovarni do urejanja prevoza. To, kar DDP naredi drugačen, je, da mora prodajalec opraviti vso carinsko opravilo in plačati vse davke, ki jih zakon zahteva. Ta dogovor kupcem omogoča mir v duši, saj vedo točno, kolikšni bodo njihovi skupni stroški ob prihodu blaga. Vendar obstaja past za prodajalce, ki niso seznanjeni z lokalnimi predpisi v različnih državah. Srečujejo se s pravimi glavnimi bolečinami zaradi nepričakovanih provizij in zapletene dokumentacije, ki lahko pojejo dobiček ali celo povzročijo izgube, če se stvari obrnejo narobe.
Ko delujejo pod pogoji DDP, prodajalci prevzamejo precejšnjo odgovornost. Morajo poskrbeti za vse, od prevoza od vrata do vrata do pridobitve potrebnih dovoljenj za izvoz in uvoz. Carinske prijave niso po želji, poleg tega morajo izračunati in plačati vse carinske dajatve in davke, preden končno uskladijo dejansko dostavo. Poročilo Mednarodni trgovinski skladnji standardi 2024 kaže, da morajo prodajalci pri učinkovitem DDP poslovanju redno osveževati svoje uvozne obveznosti in slediti vsem pravilom v državi cilja. Kupcem sicer ostaja veliko manj skrbi. Njihove glavne naloge vključujejo podajanje natančnih podatkov o dostavi, organizacijo razkladnega procesa po prihodu blaga ter preverjanje, ali je vse prispelo brez poškodb. Čeprav ta jasna ločitev vlog lahko mednarodno nakupovanje znatno olajša, prodajalcem kljub temu nalaga pomembne zahteve glede obstoja zanesljivih logističnih sistemov in globokih znanj o zahtevanih predpisih v različnih trgih.
Mnogi prodajalci ne razumejo, kako tvegano je prodajati na pogojeh DDP, saj končajo s plačevanjem vsega – od uvoznih carin in lokalnih davkov do prevoznih stroškov. Številni skriti finančni pasti čakajo na izvoznike. Tečaji valut se lahko močno nihajo, skladišča zahtevajo dodatne stroške, kadar blago ostaja na carinskih točkah, prevozniki pa včasih določijo nepričakovane provizije za ravnanje z deklariranimi carinami. Po podatkih raziskave iz lanskega leta je skoraj sedem od desetih pošiljk DDP stalo med 12 % in 15 % več kot prvotno ponujena cena. Večina teh dodatnih stroškov izhaja iz zapletenih končnih dobavnih stroškov in pravilnega urejanja carinskih jamstev. Problem se običajno pojavi, ker podjetja ne spremljajo stalno spreminjajočih se tarif ali sezonskih prilagoditev carin v državi, kamor njihovi izdelki potujejo.
Napačna HS koda za izdelke, poslane pod pogoji DDP, lahko povzroči resne težave. Carine lahko preverijo pošiljko, uvedejo kazni ali celo popolnoma zasežejo blago. Glede na podatke ameriških carinskih in mejaških oblasti so napačne uvrstitve leta 2023 povzročile dodatne carinske obveznosti v višini več kot dva milijarda tristo milijonov dolarjev. Pošiljke DDP so pogosto bolj ogrožene, ker mnogi prodajalci preprosto ne poznajo zahtev posameznih držav pri uvozu blaga. Drugi problem predstavlja podcenjevanje izdelkov, ko se ti prijavijo ceneje, kot dejansko stojijo, da bi se zmanjšale carinske obveznosti. Ko carine ugotovijo te neujemanja s pomočjo svojih avtomatiziranih sistemov, so vse vpletena podjetja kaznovana in trpi njihova ugled na tržišču.
Približno 38 odstotkov pošiljk DDP se zamudi zaradi težav s papirnati dokumentacijo. Govorimo o manjkajočih izvornih potrdilih, napačnih številkah na trgovskih računih ali nepopolnih varnostnih obrazcih za uvoz. To se pogosto dogaja podjetjem, ki pošiljajo blago med različne države, vendar nimajo ustreznih sistemov za skladnost. Posebej težave imajo mala in srednja podjetja, saj jih večina nima stalno zaposlenih oseb, ki bi se ukvarjale s posli mednarodne trgovine. Ko carina zaustavi pošiljke zaradi popravkov dokumentov, to običajno traja približno 3 do 7 delovnih dni. To povzroča velike težave v dobavnih verigah in nabira stroške shranjevanja med čakanjem. In ne pozabite, po pravilih DDP vse te dodatne stroške poplačuje izključno prodajalec.
Mnogi ljudje se zmedejo glede DDP dostave in menijo, da samo zato, ker nekaj prodajajo iz tujine, avtomatično postanejo zakonski uvoznik zabeležen pri uvozu. Toda tu nastopijo zapleti. Glede na ameriška pravila mora dejanski uvoznik zabeležen pri uvozu imeti povezavo z Združenimi državami, bodisi prek bivališča ali poslovne prisotnosti. Kaj se torej zgodi, ko tujim prodajalcem to uide iz misli? Potrebujejo nekoga lokalnega, ki bi lahko opravljal te dolžnosti – ponavadi licenciranega carinskega posrednika ali drugega domačega zastopnika, ki dejanja izvaja v njihovem imenu. Veliko ljudi ta korak popolnoma preskoči. In uganite, kaj se zgodi? Če na carini nastane kateri koli problem, oseba, ki prejme pošiljko, ostane z vsemi pravnimi težavami, ne glede na to, kaj sta kupčevalca in prodajalec dogovorila v pogodbenih pogojih.
Ko delujejo pod pogoji DDP, morajo prodajalci upoštevati tako imenovani standard »razumne previdnosti«, ki ga določa ameriška carinska in mejna zaščita (CBP). To pomeni, da morajo pravilno klasificirati blago, ugotoviti njegovo pravo vrednost in navedeti izvor. Če podjetja teh pravil ne spoštujejo, jim grofijo globe, ki znašajo celotno vrednost poslane pošiljke. Po podatkih strokovnjakov za trgovinsko skladnost okoli 30 odstotkov vseh carinskih kazni izhaja iz napak pri vrednotenju ali napačnih klasifikacij pri uvozu po pogojih DDP, kar je bilo poročano v publikaciji Trade Risk Analysis leta 2023. In tu je še nekaj pomembnega: tudi če obstajajo pogodbe, ki ponujajo določeno zaščito, ima oseba ali podjetje, navedeno kot uvoznik po zakonu, pravno odgovornost dokazati, da je storilo vse potrebno za zagotavljanje skladnosti z uvoznimi predpisi.
V večini DDP postavitev prodajalec običajno nastopa kot uvoznik (IOR), vendar ameriški zakoni lahko naložijo odgovornost tudi kupcem, če prodajalci ne določijo ustrezne osebe znotraj države, ki bi opravljala uvoz. Oseba, določena kot IOR, mora poskrbeti za vse, kar je povezano z uvozom blaga v ZDA, od pravilnega plačevanja carin do zagotavljanja, da dokumentacija ustreza dejansko poslanemu blagu, ter slediti vsem predpisom o varnosti izdelkov. Ker carinska in mejna zaščita zahteva, da je IOR v ZDA, morajo tujke podjetja uradno imenovati registriranega carinskega posrednika za to vlogo. Če tega koraka izpustijo, kdo naj bi potem ostal z odgovornostjo? Pravilno, kupcu bi bila dodeljena vloga privzetega IOR-ja.
Ko prodajalci nimajo poslovanja v Združenih državah ali pa preprosto pozabijo na svoje odgovornosti IOR-ja, kupci pogosto neposredno prevzamejo vlogo IOR-ja. Agencija CBP ni oklevajoča, ko gre za prejemnika, in ga lahko zadene z različnimi kaznimi, visokimi globami ali celo zasežo tovora, če uradni IOR ne more rešiti problemov s skladnostjo. Za kupce postane zadeva še bolj zapletena, kadar sami vstopijo v sodelovanje, posredujejo podatke dobavitelja ali izpolnijo del carinskih obrazcev, saj to ustvari vtis, da delno prevzamejo odgovornost. Tu pa se stvari včasih postanejo nepravične – kupci lahko še vedno trpijo posledice napak, ki niso bile njihove od začetka.
Za zmanjšanje tveganj bi morali kupci:
Poleg tega uporaba tehnologije za spremljanje dostave v realnem času in nadzor skladnosti izboljša pregled nad carinskim statusom ter pomaga prepoznati opozorilne znake, preden blago prispe.
Ko podjetja ocenjujejo tveganja, povezana s pošiljkami DDP, morajo najprej preveriti, kakšni carinski dajatvi, davki in dodatni stroški bi se lahko uporabili, ko blago doseže končno destinacijo. Številke tu kažejo na nekaj zanimivega. Glede na nedavna poročila o trgovini okoli 27 odstotkov vseh pošiljk DDP stane več, kot je bilo pričakovano, ker je bilo blago napačno razvrščeno glede na tarife ali pa je prišlo do nesporazuma glede njegove vrednosti. Pametna podjetja naprej načrtujejo za različne scenarije, kjer se vrednost valut nenadoma spremeni, ko se naslednje noči uvedejo nove tarife ali pa nenadoma soočijo z antidampingskimi kaznimi tujih vlad. Ti dejavniki resnično vplivajo na to, koliko denarja dejansko prispe na končni ciljni točki.
Imeti trdno okviro za oceno tveganj pomeni veliko razliko pri pravilnem ravnanju z DDP. Dobri okviri običajno vključujejo standardne kontrole, ki pomagajo oceniti dejansko sposobnost dobaviteljev, razumeti, katere predpise velja na ciljnem mestu, ter prepoznati morebitne težave v dobavni verigi. Ti sistemi morajo biti sposobni obravnavati tako količinske stvari, kot so omejitve variacij stroškov, kot tudi bolj kvalitativne vidike, kot so morebitni politični vplivi ali pojav novih predpisov iz ničesar. Podjetja, ki redno izvajajo preizkuse obremenitve na podlagi dejanskih situacij iz lastnih izkušenj, običajno odkrijejo vrzeli v svoji zaščiti že dolgo preden bi se te vrzeli spremenile v dragocene težave v prihodnosti.
Jasni pogoji v pogodbah resnično pomagajo zmanjšati tveganja DDP. Pogodba mora jasno določiti, kdo opravlja carinske postopke, plačuje dajatve in oddaja potrebna dokumenta. Smiselno je vključiti tudi odstavke o tem, kaj se zgodi, če se stroški nepričakovano povečajo, kdo nosi odgovornost za morebitne globe in kako se rešujejo nesporazumi, ko pridejo do njih. Ko vsakdo točno vidi, kaj mora plačati in katere dokumente je treba predložiti, se zmanjšajo presenečenja v kasnejših fazah. Ta preglednost prepreči, da bi katera koli stran pozneje obremenili z nepričakovanimi računi ali imeli težave s predpisi.
Nove tehnološke rešitve omogočajo spremljanje skladnosti v realnem času in nadzor stroškov v vseh fazah DDP dostave. Pametni sistemi samodejno zaznajo morebitne regulativne težave, določijo morebitne carinske obveznosti in podjetjem omogočajo natančno sledenje položaja pošiljkok v katerem koli trenutku. Po podatkih strokovnih poročil podjetja, ki uporabljajo te digitalne rešitve, zmanjšajo zamude na carini za približno 40 odstotkov v primerjavi s tradicionalnimi metodami ročnega obdelovanja dokumentov. Poleg tega ti platformi shranjujejo vso potrebno dokumentacijo in ustvarjajo podrobne zapise, kar podjetjem omogoča, da se ne morajo panično iskati dokumentov ob prihodu revizorjev ali kadar želijo kasneje preveriti svojo zgodovino skladnosti.
Majhno proizvodno podjetje, ki uvaža industrijsko opremo, je uspelo izogniti globi v višini 50.000 dolarjev, saj je pravočasno odkrilo napako v papirju pred carinjenjem. Njihova nedavna pošiljka v vrednosti okoli 250.000 dolarjev je utegnila na meji, ker opisi na trgovinskem računu niso ustrezali tistim na listu o prevozu tovora. Ko so podrobneje preiskali dokumente, je logistična ekipa našla razhajajoče se kode Harmoniziranega sistema po vseh dokumentih – nekaj, kar bi lahko po strožnjih carinskih pravilih iz leta 2024 enostavno pripeljalo do glob. Vse so popravili tako, da so uvedli sistem trojne preveritve, kjer primerjajo račun z dodelkom in listom o prevozu tovora. Večina podjetij, ki se soočajo s podobnimi težavami, na koncu čaka od dveh do treh tednov za rešitev, zato je izogibanje takšnim zamudam naredilo vso razliko za njihove operacije.
Čeprav naj bi pogoji DDP prenesli večino tveganj na prodajalca, se veliko kupcev kljub temu znajde v težavi, ko pride do težav z carinami. Glede na poročilo o skladnosti z 2024, se je skoraj sedem od desetih kupcev znašlo v položaju, ko je moralo poravnati del računa v sporih, povezanih z DDP, zlasti kadar njihovi dobavitelji niso imeli pravnih dejavnosti v državi uvoza. Carinski uradniki navadno zahtevajo odgovornost od tistega, ki je naveden kot uvoznik v dokumentih, kar je večinoma kupčev primer. Samo dobro besedilo pogodbe ne ponuja zaščite pred to odgovornostjo. Isto raziskava je pokazala, da so podjetja, ki niso vzpostavila ustrezne sistemov za upravljanje tveganj pri DDP, porabila skoraj pol manj denarja za reševanje vprašanj skladnosti v primerjavi s podjetji, ki so bila vnaprej načrtovala in uvedla nekakšen pristop k upravljanju tveganj, preden so se pojavile težave.
DDP pomeni dobava z odplačanimi dajanjemi. Pri pogojih DDP prodajalec prevzame vse tveganje in stroške, povezane z dostavo izdelkov na lokacijo kupca, vključno s prevozom, zavarovanjem, izvoznimi in uvoznimi dokumenti ter plačilom ustreznih dajatev in davkov.
Glavna razlika je, da pri DDP prodajalci sami opravljajo vso carinsko dokumentacijo in plačujejo davke. Nasprotno pa pri pogojih, kot so DAP (dostava na dogovorjeno mesto) in EXW (iz tovarne), kupci sami opravljajo različne korake, vključno z uvozno dokumentacijo in plačevanjem dajatev.
Prodajalci urejajo prevoz od vrata do vrata ter vse dajatve in davke, medtem ko kupci zagotovijo podatke o dostavi, organizirajo razkladnjo in ob prejemu preverijo blago glede morebitnih poškodb.
Pogosta tveganja vključujejo skrite stroške zaradi nihanj menjalnih tečajev in presenečenjskih provizij, napačne tarifne klasifikacije, napake v dokumentaciji, ki povzročijo zamude, ter napačne predstave o obveznostih uvoznika po zakonu.
Uporaba tehnologije za spremljanje skladnosti v realnem času in sledenje stroškom ter uvedba jasnih pogodbjenih varnostnih ukrepov in preglednosti v pogodbah lahko zmanjša DDP tveganja.
